Pretekli petek je v državnem zboru završalo. Kot je dogajanje v najnovejši epizodi podkasta Od srede do srede slikovito opisal Ali Žerdin, je parlament »žuborel od političnih akcij in potapljaških dejanj«. V presenetljivi in, kot jo je označil, »zelo čudaški koaliciji« je bila sprejeta odločitev, da gre Slovenija na referendum o oboroževalnih stroških.
Pobudi Levice so se namreč pridružile stranke SD, SDS in Nova Slovenija, kar je povzročilo politično dramo, zaradi katere so, po besedah Žerdina, »poslanke in poslance vlačili z dopustov in jih pod nujno pritegnili nazaj v poslanske klopi«.
Kar se je začelo kot razprava o stroških za obrambo, se je hitro prelevilo v nekaj precej večjega. Janez Markeš je v podkastu izpostavil, da se je »stvar razvnela do točke, v kateri se sprašujemo, ali bo Slovenija še ostala v paktu Nato ali bo izstopila iz njega«. Juha, ki se je skuhala v parlamentarnem ekonomloncu – torej ne le vroča, ampak pod visokim pritiskom, kot je dodal Žerdin – je na mizo postavila temeljno vprašanje slovenske zunanje politike in nacionalne varnosti.
Markeš priznava, da zveza Nato med ljudmi vzbuja mešane občutke. Medtem ko o pravilnosti vstopa v Evropsko unijo vlada konsenz, mnogi menijo, da je bil »vstop v Nato napaka«. Svojo skepso je utemeljil z zgodovinskim primerom, ki ostaja boleča rana Evrope – genocidom v Srebrenici.
»Razorožili so Bošnjake in hkrati rekli, da so varni,« je spomnil Markeš. Ko je vojska Ratka Mladića kljub prisotnosti mednarodnih sil izvedla genocid, v katerem je umrlo osem tisoč ljudi, Nato ni ustrezno posredoval. »Takrat je vodstvo modrih čelad poklicalo pakt Nato, avioni so prileteli, izstrelili tri metke in šli nazaj. Ni se zgodilo nič,« je bil oster Markeš.
Zgodovinski predatorji pred vrati
Kljub očitnim pomanjkljivostim Nata pa Markeš svari pred prehitrimi odločitvami, saj je varnostni položaj Slovenije morda bolj negotov, kot se zdi. »Mogoče še nikoli nismo bili tako ogroženi kot zdaj,« je dejal v podkastu. Opozoril je, da je Slovenija obkrožena z »zgodovinskimi predatorji« in da se v soseščini obujajo nevarne ideologije.
Izpostavil je, da se »nacionalisti in potencialni fašisti med seboj povezujejo«, kot primer pa navedel koncert hrvaškega pevca Thompsona, ki ga je obiskal tudi Janez Janša. Ob tem je Markeš postavil vprašanje: »Kako on lahko časti ustaško idejo, v imenu katere se je pobijalo Slovence?« Poleg Hrvaške je omenil še Madžarsko, ki kaže revizionistične težnje, Avstrijo, kjer so uzakonili himno, ki si lasti slovensko ozemlje, in Italijo, kjer tli zgodovinski spomin na fašizem.
V takšnem okolju Nato ni zgolj obramba pred Rusijo, ampak predvsem »pred tem, da Evropska unija od znotraj ne implodira spet v neke oblike fašizma«. Markeš je posvaril, da bi bil razpad Nata lahko znanilec konca EU: »Resno me skrbi, kaj bi bilo, če Evropska unija razpade. Težave, ki jih vidimo v Natu, so znanilec tega.«
Golob se je spustil na Janševo raven
Markeš meni, da se je premier Golob s to potezo spustil na raven svojega političnega tekmeca. »S tem, da je Golob takega kozla ustrelil, da je na to karto šel tako na ad hoc referendum za notranjepolitične zadeve, ni naredil nič drugega ot to, kar Janša ves čas počne za notranjepolitične zadeve, kuri in organizira svoj beton.«
To je primerjal z Janševimi preteklimi manevri: »Tipičen primer je bil zadnji referendum, ki nima nobene zveze z umetniki pa z umetnostjo pa z upokojenci, ampak je šlo preprosto za evakuacijo betona.« Žerdin je takšno ravnanje označil za »žongliranje z institutom referenduma«, ki bi moral biti »napol svetinja demokratičnega reda«, ne pa sredstvo za dnevnopolitično taktiziranje.
Koga bi se morali v resnici bati
Svoje misli je Janez Markeš sklenil z neposrednim nasvetom, ki ga je, kot je dejal, položil Sloveniji na srce: »Slovenija mora razmišljati trezno, strateško.« Opozoril je, da se nam ni treba bati oddaljenih velesil: »Kitajske se nimamo kaj bati, Putina tudi ne, celo Amerike ne.« Prava nevarnost po njegovem mnenju tiči veliko bliže, v notranjih razmerah in neposredni soseščini.
Njegovo svarilo je bilo neposredno in usmerjeno na sosede: »Res, Madžarov se boj, Italijanov se boj,« je dejal in opozoril tudi na Avstrijo, »odkar vgrajujejo nacionalistične, protislovenske himne«. Dodal je, da je dogajanje na Hrvaškem, kot je bil koncert Thompsona pred polmilijonsko množico, »zasnova nečesa, kar je potencialno nevarno. Tega bi se jaz bal.«
